Odvzeto enoto polne krvi ločimo - predelamo na njene posamezne sestavine oziroma krvne komponente. To naredimo s pomočjo fizikalnih metod, na primer s centrifugiranjem, filtriranjem in podobnim.

Iz vrečke polne krvi pripravimo koncentrirane eritrocite, koncentrirane trombocite in svežo zmrznjeno plazmo.

Vsaka krvna komponenta zahteva posebno hranjenje:

• Eritrocite ali rdeče krvne celice hranimo do 42 dni pri temperaturi 4°C ± 2°C.
• Trombocite ali krvne ploščice(patogensko inaktivirane) hranimo do 7 dni pri 22°C ± 2°C.
• Plazmo globoko zamrznemo in hranimo do treh let pod –25°C.

Med postopki predelave potekajo postopki določitve krvne skupine. Tako vsaki odvzeti enoti krvi določimo antigene krvne skupine AB0 , RhD in Kell. Pri vsakem krvodajalcu ob prvih dveh odvzemih opravimo razširjeno testiranje tudi na druge antigene sistema Rh (C, c, E, e ...).

Istočasno poteka tudi presejalno testiranje krvi na označevalce okužb, ki se prenašajo s krvjo (HIV, virus hepatitisa B in C ter sifilis, v obdobju aktivnosti komarjev lahko tudi na virus Zahodnega Nila). V primeru nepričakovanih rezultatov preiskav o njih krvodajalca zaupno obvestimo, kri pa izločimo iz uporabe.

Potrebe po komponentah krvi različnih krvnih skupin so nepredvidljive in večinoma sovpadajo s porazdelitvijo krvnih skupin med prebivalstvom. V Sloveniji sta najpogostejši krvni skupini A in 0 (A približno 40 %, 0 38 %), krvne skupine B je 15 %, krvno skupino AB pa ima približno 7 % ljudi). RhD pozitivnih je okoli 82 % ljudi, RhD negativnih pa le okoli 18 %. 

Bolezni in krvavitve, ki ogrožajo zdravje ali življenje zaradi pomanjkanja krvi in njenih sestavin, zdravimo s transfuzijami krvi. Največji porabniki krvi so bolniki z boleznimi krvi in krvotvornih organov (kostnega mozga), bolniki z rakom, bolniki, zdravljeni s transplantacijo organov in kostnega mozga, ponesrečenci ter bolniki, ki kri potrebujejo zaradi operativnih posegov.

Operativni poseg in povprečna poraba krvi:

• srčna operacija – okoli 6 enot krvi, kar pomeni 6 krvodajalcev,
• operacija rakastih novotvorb – 2 ali več enot krvi, kar pomeni 2 krvodajalca ali več,
• presaditev jeter – 5 do 20 enot krvi, kar pomeni 5 do 20 krvodajalcev,
• ponesrečenci – tudi do 30 enot krvi, kar pomeni do 30 krvodajalcev,
• komplikacije pri porodu – 5 ali več enot krvi, kar pomeni 5 ali več krvodajalcev.

Takšne oblike zdravljenja omogočajo krvodajalci, saj za kri zaenkrat nimamo ustreznega nadomestila. Pri zdravljenju s krvjo  si lahko  pomagamo le ljudje med seboj.  

Vsak delovni dan potrebujemo v povprečju 300 do 350 krvodajalcev, da zagotovimo zdravljenje bolnikov s krvjo.

Uravnavanje zalog krvi je kompleksno, zato je potrebno stalno spremljanje in ukrepanje transfuzijske službe.  Zaloge krvi niso odvisne samo od krvodajalcev in zbrane krvi, ampak tudi od porabe krvi. Ta je nepredvidljiva tako po potrebnih količinah komponent krvi kot po krvnih skupinah. V primerih prilagajanja večjim potrebam po krvi se poleg rednih krvodajalskih akcij organizirajo še dodatne krvodajalske akcije, večkrat si pomagamo z usmerjenim klicanjem krvodajalcev (npr. po manjkajočih krvnih skupinah). Kot skrajni ukrep transfuzijske službe uporabljamo poziv krvodajalcem v medijih.

Za transfuzijsko službo pa ne predstavlja problema samo pomanjkanje krvi, temveč tudi kopičenje zalog, saj imajo komponente krvi določen rok trajanja. V teh primerih ukrepamo tako, da na krvodajalskih akcijah sprejemamo omejeno število krvodajalcev ali krvodajalsko akcijo preložimo.